Stroj Arduino, ki daje naloge (imenovan tudi Bop-it!): 5 korakov

2024 Avtor: John Day | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2024-01-30 12:04

Za študij, ki ga trenutno spremljam, sem dobil nalogo, da naredim nekaj z Arduinom. V šoli sem si priskrbel standardno zbirko materialov in izumil nekaj, kar bi jim pomagalo z minimalnimi zunanjimi materiali. Moja prva misel je bila Bop-it !. Bop-it! Je igrača z različnimi različicami, ki pa se zvede do tega: glas iz igrače pove, kakšno nalogo mora človek opraviti (na primer soimenjak »bop it«, kar pomeni, da je treba pritisniti velik gumb), nakar igralec mora pravilno opraviti nalogo po izklopu časovnika, da lahko napreduje.

Ta projekt konkretno počne na naslednji način:

1. Predvajalnik dobi nalogo z zvokom govorca

2. Slišite pisk in zasveti prva LED.

3. Sliši se drugi pisk in zasveti druga LED.

4. Sliši se tretji, daljši pisk in zasveti tretja LED. Med tem piskom naj bi igralec opravil nalogo, ki mu je bila dana na začetku.

Za vsako nalogo, ki je v celoti izpolnjena, se čas, v katerem se izvede zgornje zaporedje, hitrejši, dokler ni dosežena zgornja meja.

Ko je svetlobni senzor pokrit, se čas pokrivanja zaporedja podaljša za 1 sekundo. Ta svetlobni senzor je nameščen pod mestom, kjer bo igralec položil roko, da bi dosegel nalogo stiskanja, zato opazi, ali igralec med igro stoji ali sedi, in tako, če igralec ni ali je pokrivajo senzor z roko.

Korak: Elektronski materiali

Za izdelavo stroja Arduino, ki daje naloge, so uporabljeni naslednji materiali:

1x Arduino Uno

1x modul DFPlayer mini MP3 predvajalnika za Arduino

1x SD kartica

1x zvočnik

1x Ogledna plošča (dolga ali dve bi vam verjetno bili lažji)

1x senzor sile

1x fotosenzor

1x potenciometer

1x zvočni senzor (uporabil sem zvočni senzorski modul mikrofona KY-038)

2x majhni gumbi

x3 LED luč

(1x spajkalna deska)

Buncha žice

Buncha upori

Samo glavo: to je veliko senzorjev. Poskusite jih uporabiti manj in se osredotočite na to, da bodo dobro delovali, bili dokončani in lepo zapakirani. Nekaj, kar bi moral sam narediti nazaj.

Korak: Montaža žice

Vaše ožičenje bi moralo izgledati kot naslednje slike za vsak senzor. Morda boste želeli eno za drugo preveriti preskusno kodo, če pravilno delujejo.

3. korak: Koda

Za kodo prenesite priloženo datoteko.ino.

Ta koda uporablja knjižnico DFRobotDFPlayerMini, ki jo najdete tukaj:

www.dfrobot.com/wiki/index.php/DFPlayer_Mi…

Ne pozabite vstaviti datotek MP3, ki dajejo naloge, na kartico SD (ki jo vstavite v ščit MP3). Koda vam bo na začetku povedala pod // Opravila, katere naloge je treba zabeležiti.

4. korak: Lasersko rezanje/ohišje

OPOZORILO: Ta okvir je pomanjkljiv, načrte pa je treba večinoma uporabiti za posredovanje splošnega položaja senzorjev. Poskusite narediti svojo škatlo ali pa jo uredite. Najmanj, kar morate storiti, je, da polje dvignete, da bo ožičenje boljše.

Za ta projekt sem uporabil laserski rezalnik. Če želite drugače, je v redu, vseeno pa so datoteke.dxf, s katerimi je to mogoče, priložene kot datoteke, če želite. Kot material za ohišje sem uporabil perspex, ki pa ni zelo lep, ker skozi to vidite mojo umazano spajkanje+ožičenje.

Velika površina spodaj levo je vrh škatle.

Majhen kvadrat zgoraj levo na tej površini je luknja za nožice senzorja sile.

Pod njim je rdeči krog (ki naj bi bil relief) s kvadratom v njem, da se fotosenzor tesno prilega. Rdeči krog spremenite glede na velikost vašega fotosenzorja.

Velik kvadrat v zgornji sredini te površine je namenjen zvočniku.

Majhen krog pod njim spodaj-na sredini je luknja, v katero postavite mikrofon modula senzorja zvoka. Spremenite ga, če uporabljate drug zvočni senzor.

Dva kroga enake velikosti sta namenjena majhnemu gumbu in potenciometru, na katerega postavite večje samostojne gumbe. Zgoraj desno sem uporabil za gumb Small, drugi za Potentio meter. Premer teh krogov je 40 mm.

Površina ob zgornji, spodnji desni površini, tista s kvadratom, je leva stran škatle. Kvadrat je namenjen kabelski vtičnici Arduina.

Zgornja desna površina je desna stran škatle. Krog je namenjen ročaju, ki potisne majhen gumb pod seboj. To ni dobra, strukturno trdna ideja, ker ima perspeks tanke konice, ki se zlomijo, ročaja pa ni mogoče ustrezno dvigniti višje, kot je škatla visoka, kar je 3 centimetre. Morda namesto tega naredite ročaj na vrhu škatle, ki pritisne na gumb ob strani. Luknja je 22 mm.

5. korak: Spajkanje in ohišje

Spajite senzorje in njihove žice na svojo spajkalno ploščo, tako da lahko senzorje postavite na prava mesta, da lahko dva 40 -milimetrska gumba gredo skozi ohišje ter na potenciometer in mali gumb ter da ročaj doseže mali gumb, ki je povezan na digitalni vhod 7. Dobra ideja (nekaj, česar nisem storil, kar mi je zmotilo ožičenje) za uporabo majhnih (odsekanih) kosov spajkalne plošče za dva majhna gumba in merilnik potenciala. Držite jih na mestu z zatiči v škatli in pritisk na te senzorje ne bo prešel na vašo spajkalno ploščo z ostalo elektroniko na njej.

Senzor sile in fotosenzor je treba najprej spajkati skozi luknje na zgornji površini škatle.

Ohišje, če gre za Perspex ali drugo vrsto akrila, je treba lepiti z ustreznim lepilom, kot je enokomponentno lepilo Acrifix.